RAZVOJ ORGANIZIRANEGA ČEBELARJENJA


Kratka zgodovina čebelarjenja v Mežiški dolini in zamejski Koroški do 2. svetovne vojne

Na kmečkih domačijah so v Mežiški dolini čebelarili že v sredini 18. in v 19. stoletju. Takrat je bila naša dolina še tiha in samotna. V dolini je bil Guštanj, obrtniški trg v varstvu graščin; pa Fara, tam, kjer je nekdaj stalo mogočno jezero; v Mežici so pojili konje za pot naprej v Podjuno; čisto na koncu pa je bila Črna – kraj, ki je vedno veselo trgoval. Skoraj vsaka kmetija pa je že takrat imela vsaj skromen čebelnjak, da je lahko dedek zvečer posedal na klopci pred njim, si prižgal pipo tobaka in ko se mu je pridružil sin, gospodar na kmetiji, sta malo pomodrovala, čebelice pa so šle k počitku. Tudi zaradi tega moškega modrovanja ob čebelnjaku je bil tisti dan lepši in uspešnejši. Že takrat so bile take malenkosti sol življenja.

Začetki čebelarjenja v Mežiški dolini

O organizirani zgodovini čebelarstva, na žalost, v naši dolini ni veliko otipljivih pisnih dokazov. Največ sta za to krivi 1. svetovna vojska in zatišna lega Mežiške doline, od koder je bilo daleč na prosvetljeni cesarski Dunaj. Iz najbolj zgodnjih začetkov čebelarstva v dolini omenjajo velik problem prevoza čebel na ajdovo pašo na bogata polja v sedanji zamejski Koroški, vse tja do Drave. Šele dekret z dunajskega cesarskega dvora je leta 1796 naredil začasen red. Na srečo so čebelarje iz Mežiške doline imeli za domačine in so tako lahko uporabljali že od nekdaj dogovorjena stalna stojišča okrog Bistrice pri Pliberku v Podjuni.

V 19. stoletju je bilo čebelarstvo v Mežiški dolini že močno razvito. Odpravljena sta bila tlačanstvo in obvezna oddaja, zelo dejavno je obratoval mežiški rudnik svinca in cinka, v dolini pa so se ob zalogah železove rude na vodno silo Meže in Šumca oprle fužine v Črni, Mežici, na Ravnah in nekaj pozneje železarna na Prevaljah. Kmetom zato medu in drugih čebeljih izdelkov ni bilo težko prodati. Vsa ta silna industrija v dolini je namreč dala delo nekaj tisoč ljudem. Več kmetov v naši dolini je takrat premoglo po sto in več panjev čebel.

Čebelar Franc Gornik v zapisu ob 90. obletnici Čebelarskega društva Prevalje (2004) omenja, da mu je pripovedoval kmet Johan Lesnik, p. d. Ladinek, iz Zagrada, da so pri njih čebelarili že pred letom 1900, in to z več kot 300 kranjiči. Vsakega 15. avgusta so svoje panje s čebelami naložili na posebej vzmetene vozove za prevoz čebel (»legnarje«) in jih odpeljali na pašo vse do Drave. Tam so jih imeli na paši po 20 dni, nato pa so vse panje pregledali in najtežje obdržali za plemenjake, preostale pa prodali lekarnarjem in lectarjem. Ti so čebele zažveplali, torej pomorili, iz panjev pa izrezali medeno satovje, ki so ga uporabili za svoje zdraviliške in slaščičarske namene, prazne panje pa vrnili čebelarjem. Kužnih bolezni čebel, razen griže, niso poznali, ker so stare panje s čebelami jeseni večinoma vsi zažveplali, z ajdove paše pa so pripeljali zdrave čebelje družine z mladimi maticami.

V Ljubljani so že leta 1897 ustanovili Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani in že prvo leto začeli izdajati glasilo Slovenski čebelar. Že leta 1906 je bila v Rožu prva čebelarska podružnica registrirana pri Čebelarski zvezi v Ljubljani. Njen predsednik je postal tamkajšnji mizar Gregor Arnejc. V čebelarsko zvezo so se potem po vrsti vključila še društva Št. Janž v Rožu, Zgornja Vesca, Žvabek, južno Podravje in Bilčovs. Vsa ta društva pa so nato do leta 1910 potihnila. Učitelj Josip Jekl in nekaj somišljenikov, naprednih čebelarjev, je na binkošti leta 1913 ustanovilo Slovensko čebelarsko zvezo za Koroško, ki je že leta 1914 štela več kot 300 članov. V tem letu je omenjena kot pristopnica tudi posebna čebelarska skupina »Ojstrica« z društvi Črna, Mežica, Guštanj in Prevalje.

V letu 1914 so torej na Koroškem ustanovili kar 24 čebelarskih podružnic, med njimi tudi čebelarsko podružnico Guštanj (sedaj Ravne na Koroškem). Guštanjski čebelarji so vzeli medse tudi vse napredne čebelarje iz Kotelj in s Tolstega vrha. Prvi predsednik podružnice je bil Franc Rožej, tovarniški delavec, ki je stanoval v Lobasovi bajti v Podkraju, kjer so pogosto bili tudi sestanki društvenih odbornikov. Podružnica je bila registrirana pri Okrajnem glavarstvu v Velikovcu. Pisnih dokazov o tej ustanovitvi ne hrani nobeno koroško čebelarsko društvo, jih je pa našim čebelarjem sporočilo leta 1923 Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani. Zapisali so: »Čebelarska podružnica Guštanj se je ustanovila pred vojno, leta 1914. Vsi tozadevni spisi so se izgubili v času koroških bojev. Tudi sresko načelstvo nima več tozadevnih spisov, ker so se izgubili v času preselitve okrajnega glavarstva iz Velikovca v Prevalje.«

Prva svetovna vojna upočasni čebelarski utrip

Med 1. svetovno vojsko je organizirano čebelarsko delo nekoliko zamrlo. Na nekaterih kmetijah v Mežiški dolini je skoraj povsem opešalo, saj je veliko čebelarjev moralo v vojsko, kmetje pa so bili tudi dodatno zelo obremenjeni z davki za vojsko. Ponekod je stanje šlo tako daleč, da so morale čebelariti ženske.

Takoj po vojni pa je dal zaveden Slovenec, šolski nadzornik Peter Močnik pobudo za njegovo oživitev. Za koroško čebelarstvo je gospod Močnik storil toliko, da si je upravičeno zaslužil nazive čebelar, pedagog in organizator čebelarstva na Koroškem. V Mežiški dolini je začel učiteljsko službo opravljati v šolskem letu 1906/07 v Kotljah. Kot čebelar – organizator in strokovni pisec je začel Peter Močnik objavljati že pred prvo svetovno vojsko. Ker je dobro poznal čebelarstvo na južnem Koroškem, je z objavami iztrgal pozabi prve poskuse organiziranja slovenskih koroških čebelarjev leta 1906 in pozneje leta 1913. Že leta 1915 lahko najdemo njegove članke tudi v Slovenskem čebelarju. V članku Koroško čebelarstvo v številkah je opisal razmere leta 1910. Leto pozneje, 1916, je napisal in objavil več člankov: Čebele in rastline v medsebojnem življenju; Izboljšanje čebelje paše; Kako proizvajajo čebele vosek; Važnost čebel za poljedelstvo; Reja matic itd. Tudi leta 1917 je, prav tako v Slovenskem čebelarju, objavil več člankov. Zbiral in objavljal je tudi čebelarske pregovore iz naših krajev.

Oživitev čebelarjenja po 1. svetovni vojni in velike Močnikove zasluge

Peter Močnik

Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je bila južna Koroška pod upravo države SHS razdeljena v coni A in B. Že spomladi leta 1919 je Peter Močnik v Pliberku organiziral zbor slovenskih čebelarjev velikovškega okraja. Tja je bil namreč premeščen kot nadučitelj. Ustanovili so Slovensko podružnično zvezo s sedežem v Pliberku. Sestavljala so jo društva: Črna pri Prevaljah, Globasnica, Žitara ves, Kasaze, Prevalje, Dobrla ves, Guštanj, Mežica, Dravograd, Galicija, Pliberk in Železna Kapla; skupaj 12 podružnic s 427 člani. Čebelarski zvezi v Ljubljani so poslali resolucijo s svojimi predlogi in zahtevo po sodelovanju. Tudi čebelarji v Rožu so se takrat organizirali v čebelarsko podzvezo s sedežem v Borovljah. Vanjo je bilo vključenih osem društev s 186 člani. Skupaj je bilo tako leta 1919 na Koroškem 698 čebelarjev slovenskega rodu s 6.805 čebeljimi družinami v različnih panjih. Čebelarska zveza v Ljubljani je koroškim čebelarjem prisluhnila še istega leta. Najprej je poslala dva vagona sladkorja v Sinčo ves. V tem času pa so na tem ozemlju potekali boji za Koroško, ki jih je vodil Franjo Malgaj. Čebelarji so, na žalost, dobili le manjši del tega sladkorja, kajti prav tedaj je »Volkswehr« zasedel Sinčo ves in zaplenil večino sladkorja. V znani »sladkorni aferi« so izgubili 140.000 kron. Na Koroško so napotili tudi čebelarskega pospeševalca gospoda Okorna. V posameznih društvih je imel predavanja o prednostih čebelarjenja v AŽ-panjih. Vsem 12 društvom so podarili po en AŽ- in en premični 7-satni panj. Društvom v Mežiški dolini pa so dodatno poslali še točilo. V tem letu se je v Slovenskem čebelarju oglasil še Josip Jekl, nadučitelj v Galiciji. Njega so koroški čebelarji imeli za svojega strokovnega voditelja.

Razmere na južnem Koroškem pa so se začele zaostrovati. Ozemlje južno od Drave je izmenoma prehajalo iz jugoslovanskih v avstrijske roke. Končna meja je bila določena leta 1920 z nesrečnim »plebiscitom«, po katerem je južna Koroška z izjemo Mežiške doline in Jezerskega pripadla Avstriji. S tem je bil koroškim Slovencem na obeh straneh nove, krivične meje zadan smrtni udarec. Mejo so zaprli in za Mežiško dolino je bil izgubljen čebelarski center v Pliberku. Predsednik črnjanskega čebelarskega društva gospod Kuhar je takrat zapisal v Slovenskem čebelarju, da je čebelarjenja na Koroškem konec. Več stoletij so čebelarji iz te doline vozili čebele na jesensko ajdovo pašo v okolico Pliberka, vse do Drave. Sladkorja pa ni bilo in zime 1921/22 ni preživela več kot polovica čebeljih družin.

Peter Močnik se je moral umakniti na Prevalje, kjer je poučeval na osnovni šoli. Že leta 1921 je sklical vse čebelarje iz Mežiške doline. Ustanovili so guštanjsko podzvezo. Nekaj kasneje, leta 1922, je bila ustanovljena še čebelarska podružnica Šentanel. Leta 1922 je bil Močnik premeščen v Guštanj za šolskega nadzornika. Seveda so ga z veseljem sprejeli v vodstvo tamkajšnjega čebelarskega društva. V tem času (okoli 1923) je panje kranjiče začel izpodrivati AŽ-panj s premičnim satjem, Močnik in Galob sta o prednostih le-tega začela prepričevati tudi najbolj trmaste čebelarje v Mežiški dolini. Leta 1922 je bil Peter Močnik izvoljen tudi v upravni odbor Čebelarske zveze v Ljubljani in njegov član je bil vse do leta 1939. Vsa ta leta je pridno pisal v Slovenskega čebelarja. Zelo dobro je poznal medovite rastline in čebelje paše, zato je o tem napisal številne tehtne članke. Kot pisec je sodeloval tudi pri izdaji »Sodobnega čebelarstva«, ki je izšlo v dveh knjigah leta 1955. Njegova največja zasluga pa je, da je v težavnih predvojnih in povojnih letih združeval in vodil koroške čebelarje. Čebelarska zveza Slovenije ni bila nikoli do tedaj tako tekoče obveščena o tem, kaj se je dogajalo v naših krajih.

Rudolf Galob, veteran in pionir čebelarjenja v zgornji Mežiški dolini

Rudolf Galob

Rudolf Galob je bil doma z Brnce pri Beljaku. Ko je leta 1921 dobil službo učitelja v Mežici, je kot mlad in napreden čebelar takoj plodno pristopil k oživljanju in izboljševanju čebelarjenja. Ker so čebelarji v Mežiški dolini ob njegovem prihodu čebelarili skoraj izključno s kranjiči, je v letih 1924/25 dal na svoje stroške izdelati 25 panjev s premičnim satjem. Oskrbel je tudi material za satnice in pozimi 1925. leta skupaj s člani mežiške čebelarske družine pripravil tečaj za vdelovanje satnic ter izdelavo slamnatih blazin za AŽ-panje. Prazne panje s satnicami so potem prevzeli čebelarji, jih naselili s čebeljimi družinami in z njimi čebelarili do jeseni. Ker so bili panji pred zimo polni čebel in medu, so jih seveda z veseljem obdržali. Tako je tudi v Mežiško dolino uspešno prodrlo čebelarjenje v AŽ-panjih. Rudolf Galob je sodeloval tudi v širšem odboru Čebelarskega društva za Slovenijo vse do leta 1940.

Zaradi uspešnega Galobovega dela je mežiška podružnica zelo napredovala. Leta 1926 so prezimovali z 28 AŽ-panji, leta 1927 z 59 in leta 1928 z že kar 113 AŽ-panji. Toliko jih ni premogla nobena druga podružnica v dolini. V mežiški čebelarski podružnici pa je bilo takrat 17 članov.

Leta 1926 se je del črnjanskih članov iz Podpece (Helene) hotel osamosvojiti, zato so osnovali svoje društvo, ki je imelo 16 članov. Predsednik je postal znani čebelar Pajenk. Baje so imeli s Črnjani slabe zveze.

Tega leta (1926) pa je bilo v Črni registriranih 19 članov. Na občnem zboru konec leta so ugotovili, da je sicer v kraju kar 60 čebelarjev, od katerih pa kar 41 ni včlanjenih.

Delo čebelarske podružnice Guštanj (1922-1930)

Alojz Mager

Na novo leto 1922 je bil pri kmetu Lužniku v Podgori nad Kotljami občni zbor Čebelarske podružnice Guštanj. Podružnica je štela 17 članov. Na občnem zboru so za predsednika izvolili Alojza Gorenška, njegov namestnik je postal Ivan Metarnik, tajnik Peter Močnik in blagajnik Adolf Sokol. Jurij Pratnekar in Franc Rožej sta bila izvoljena za člana odbora. Večina čebelarjev je takrat čebelarila v kranjičih – kmečkih panjih, vsi čebelarji skupaj so premogli le 18 AŽ-panjev.

Leta 1925 se je v podružnici Guštanj število članov zmanjšalo na 10. Na občnem zboru 1926. leta so ugotavljali, da je čebelarjev naokrog sicer veliko, a se neradi včlanjujejo v podružnico, ker so menda premalo zavedni, nekaterim pa se zdi članarina (40 din) previsoka. Novi odborniki so bili tile: predsednik Janko Rožman, namestnik Franc Rožej, tajnik Peter Močnik, blagajnik Adolf Sokol, člana odbora pa Izidor Gomiščak in Rajko Kotnik. V tem letu je društvo kupilo novo stiskalnico za vosek.

Na občnem zboru leta 1928 so za predsednika izvolili Franca Rožeja, preostali odborniki pa so ostali isti kot v prejšnjem obdobju. Sedaj pa so se nekateri člani že začeli zanimati za AŽ-panje in podružnica jih je z veseljem posojala za poskusno uporabo. Dogovorili so se tudi za načrtno gojenje medonosnih rastlin, med katerimi je izstopal domači kostanj. Guštanjska podružnica je v tem obdobju že skrbela tudi za strokovno izpopolnjevanje svojih članov, zato je bilo veliko poučnih predavanj, ki so jih imeli bodisi domači strokovnjaki ali pa predavatelji, ki jih je priskrbelo Slovensko čebelarsko društvo.

Podružnica pa je organizirano skrbela tudi za preprečevanje kužnih bolezni pri čebelah. Leta 1928 so guštanjski čebelarji poslali vzorce sumljivih čebel na veterinarski zavod, ki je ugotovil nosemavost. Starejši čebelarji, ki še niso bili organizirani, pa so tisti čas čebelarili še v koših. Le-te so jeseni kar cele prodali medičarjem in lectarjem. Tak način predelave čebeljih pridelkov pa je bil izredno nevaren za širjenje kuge – hude gnilobe čebelje zalege. Prav zato je podružnica v Guštanju spodbujala uvajanje sodobnih panjev, skrbela pa je tudi za nakup čebelarskih potrebščin ter za prodajo medu in voska.

Gospodarska kriza vpliva tudi na delo čebelarske podružnice (1931-1941)

Nastopil je čas velike gospodarske krize, ki se je močno odrazila tudi na delu Čebelarske podružnice Guštanj. Že poročilo iz leta 1931 govori o splošnem mrtvilu med guštanjskimi čebelarji. Le nekaterim prizadevnim posameznikom gre zahvala, da je podružnica delovala vsaj še za silo. Že leta 1933 pa je podružnica štela 14 članov in leta 1934 so izvolili nov odbor: predsednik Franc Rožej, tajnik Zorko Kotnik, blagajnik Janko Rožman, odbornika Janko Gačnik in Luka Zupanc, preglednika računov pa Beno Kotnik in Alojz Mager. Podružnica je napredovala na 18 članov, ki so imeli v lasti 106 panjev, od tega 22 AŽ-panjev. Tega leta je bil v Celju organiziran tečaj o vzgoji matic.

Sodelovanje med guštanjsko podružnico in Osrednjim čebelarskim društvom za Slovenijo pa je bilo ves čas zelo uspešno in pristno. Osrednje društvo je skrbelo za to, da so bili občni zbori opravljeni pravočasno, še vedno je izdajalo glasilo Slovenski čebelar, člane pa je oskrbovalo tudi z drugo strokovno literaturo, pomagalo pri organizaciji prodaje medu, voščin in rojev, nabavljalo je sladkor, kar je bilo ravno zaradi trajajoče krize zelo težko in zaradi državnega monopola omejeno na manjše količine od potrebnih.

Leta 1936 so guštanjski čebelarji za tajnika izvolili Alojza Magra, ki je to svojo funkcijo zelo uspešno opravljal še dolga leta. Število članov se je v letu 1938 povečalo na 24. Čebelarji so sedaj imeli že preko 60 AŽ-panjev.

V obdobju med obema vojskama si je tudi guštanjska podružnica prizadevala za izobraževanje svojih čebelarjev, saj so se vsi zavedali, da bo čebelarstvo lahko napredovalo le tedaj, če bodo še bolj spoznali življenje čebel in tehnologijo čebelarjenja. Prav zato so glavno breme prosvetljevanja nosili učitelji. Pri vsaki šoli v Mežiški dolini je bil vrt, v katerem je bil na vidnem mestu tudi šolski čebelnjak. Od najbolj vzornih učiteljev – čebelarjev moramo vsekakor omeniti Petra Močnika, Adolfa Sokola, Zorka Kotnika in Janka Gačnika.

Čebelarsko predavanje pri Lubasu v Podkraju 24. aprila 1934 (Fotografija je iz arhiva Rudolfa Galoba.)

Po nemški okupaciji leta 1941 je v Guštanju čebelarska podružnica prenehala z delom. To je bil že drugi hud udarec za čebelarska društva v dolini, saj so bila vsa razpuščena, njihova dokumentacija pa uničena. Sladkorja tako ali tako ni bilo, ajda pa ni več medila. Nova oblast je sicer poskusila ustanoviti nemška čebelarska društva, a so jih naši ljudje ignorirali. Narodno zavedni čebelarji so spoštovali kulturni molk in čebelarili v ilegali, saj se je bilo v tem času treba boriti za veliko večje ideale in smisle.

Vir: Čebelarsko društvo Ravne na Koroškem: 100 let čebelarskega društva Ravne na Koroškem