Vodstvo


Predsednik

Ludvik Kordež

tel: 041 712 668

Email: ludvik.kordez@gmail.com

Kako sem postal čebelar

Leta 2001 se je vnuk Denis, takrat star 14 let, vključil v čebelarski krožek na OŠ Prežihovega Voranca na Ravnah, ki ga je vodila mentorica Marjeta Sušnik s Prevalj. Pogosto mi je razlagal, kaj delajo pri šolskem čebelnjaku in kako so pridne čebelice, ki prinašajo sladek med. Povedal je, da jim je mentorica pokazala, kakšne so čebele in kakšni so troti. Prav tako so opazovali matico, ki je hodila po satju.

V tem letu so bili povabljeni na tekmovanje mladih čebelarjev na kmetijsko-gospodarski sejem v Gornji Radgoni, kjer so med mnogimi skupinami dosegli izjemno drugo mesto.

Po tem uspehu je vnuk vedno bolj vztrajal, da pri vikendu zgradiva svoj čebelnjak in kupiva čebelice. Tej njegovi želji sem prisluhnil in zgradil skromen čebelnjak za dva panja, čeprav do takrat o čebelah nisem vedel drugega kot to, da nosijo med v panj ter da močno skeli, če te pičijo.

Ko je bil čebelnjak zgrajen, sva kupila dve čebelji družini v Dravogradu pri g. Kadišu, ki mi je panja pripeljal in mi dal prve napotke za delo s čebelami. Zelo je pohvalil Denisovo znanje in dejal, da bo dober čebelar, skupaj z dedkom.

Sam sem na začetku svoje znanje pridobil ravno iz zapiskov, ki si jih je napravil vnuk pri čebelarskem krožku, kasneje pa ga dopolnil na raznih predavanjih in s pomočjo  strokovne literature. Pozneje, ko sem s pridobljenimi izkušnjami delo s čebelami že dodobra spoznal, sem se odločil povečati čebelnjak, pri čemer mi je pomagal g. Naglič, ki zaradi starosti ni mogel več čebelariti in mi je podaril svoje štiri panje. Tako sedaj čebelarim s šestimi družinami.

Upokojitev mi je omogočila, da sem lahko še več s čebelami, kar mi predstavlja tudi vedno večji užitek, ko sedim pred čebelnjakom in opazujem, ko odprem panj in vzamem v roke satnico z množico čebel … Zelo zanimivo je opazovati čebelji ples, s katerim pašne čebele kažejo ostalim, kje je dobra paša, najbrž pa tudi še kakšne druge informacije. Prijeten občutek je, ko najdem matico, ki se graciozno giblje po satju in vsake toliko vsadi jajčece v prazno celico.

Če znaš čebele opazovati, je z njimi vedno veliko prijetnega dela in užitkov. Užitek je tudi točenje medu iz satja in polnjenje kozarcev s to žlahtno vsebino, ki jo pridne čebele naberejo v naravi in obdelajo s svojimi žlezami.

Čebelarjenje je sedaj moja velika ljubiteljska dejavnost. Nekoč, v prihodnosti, ko mi bodo že pošle moči, bom čebele prepustil vnuku v nego in oskrbo, saj gre zasluga, da sem postal čebelar, prav njemu.